FRANCESCO BORROMINI

UVOD

Barok je obdobje po renesansi, ki se je razširilo tudi izven Evrope. Baruccio pomeni biser nepravilnih oblik. Barok izvira iz Italije, središča so Pariz, Rim, Berlin ter Dunaj.

Slika 1: Francesco Borromini, 1599-1667, avtoportret

Zaradi razkola cerkve v tem času, umetnost dobi nove smernice, in sicer funkcijo propagande – ponudimo nebesa na zemlji. Umetnost je pogosto povezana s papeškim dvorom. Nasprotno, ko v renesansi, v baroku ne iščejo idealov. Poudarek je na opazovanju narave, razgibanosti, monumentalnosti ter slikovitosti. Uporabljane barve so ali žive ali v kontrastu. Zelo pomembno vlogo ima simbolika svetlobe. Baročna arhitektura se vključuje v prostor in povezuje z naravo; delovanje na področju urbanizma. Značilne so valovite, nemirne linije, iz renesanse se nadaljuje pomembnost kupole, ki poudarja osrednji prostor.

Slika 2: Francesco Borromni, 1633-1639, Pietro da Cortona, Alegorija, Palazzo Barberini, Rim

Arhitekti se še vedno zgledujejo po antičnih stavbah, vendar zavržejo renesančno harmonijo. V stavbah v večini ni preglednosti in logike. Idealno obliko predstavlja elipsa.

ŽIVLJENJEPIS

Francesco Castelli je bil rojen 25. septembra leta 1599 v Bissonu pri jezeru Lugano, v Italiji. Njegov oče je bil uspešen kamnosek in najverjetneje tisti, ki je sina učil ter poslal v Milano pod okrilje družine Visconti, katera je včasih vladala takrat enemu najrazvitejših evropskih mest.Pri dvaindvajsetih je že deloval v Rimu s svojim učiteljem Carlom Madernom. Sedem let kasneje si je Francesco spremenil priimek v Borromini (to dejanje ima več različnih razlag).Borromini kot oseba ni veljal za tipičnega baročnega arhitekta. Za razliko od ostalih se ni zmenil za modne kaprice in ugajanje ostalim. Več biografov in kritikov kot sta Giovanni Battista Passeri in Filippo Baldinucci, so zapisali, da je arhitekt veljal za pokončnega moža z izjemnim talentom, ki ni nikoli želel sprejeti plačila za svoja dela.Skupaj z Maderno se je Borromini soočal s problemi cerkve Sv. Petra, palače Barberini fasado bazilike Sv. Andreja della Valle. V vseh teh projektih je videti Francescov značaj a v večini prevladuje Carlo.

DELA

Pred prihodom v Rim je najstniški Borromini bival v Milanu, kjer se je njegov okus oblikoval pod vplivom milanskih katedral. Tu se je prvič srečal z baročno interpretacijo velikih mojstrov kot sta Tibaldi in Fracesco Maria Ricchino. Svoj čas je preživljal v kamnoseški delavnici, kjer se je učil iz Lombardske tradicije kamnoseštva in konstrukcije. Nekaj let za tem je odpotoval južno, v Rim, kjer je bila arhitektura v skoraj mirujočem stanju. Za inspiracijo so mu služila dela velikega Michelangela in ostalih mojstrov, ki so se zgledovali po njem. Kmalu ga je kot asistenta prevzel Maderno, s katerim je sodeloval pri projektu cerkve Sv. Petra. Borromini je svojo kariero začel kot kipar fasadnega okrasja, tako večino njegovega dela na Sv. Petru zajema dekor. Med drugim tudi okrasje nad glavnim vhodom: Porta Santa. Poleg kamna je oblikoval tudi v kovini, kot rezultat so nastala vrata kapele del Sacramento. Eno najpomembnejših kiparskih del je Fontana Delle Api, ki stoji v Vatikanu. Fontana je imitacija redke antične rimske fontane, Borromini naj bi jo izklesal leta 1626. Čeprav je arhitekt odgovoren za izdelavo ni jasno, če je dizajn prav tako njegovo delo, med drugimi je bilo delo pripisano tudi Borrominijevemu dolgoletnemu tekmecu Berniniju.

Slika 3: Francesco Borromini, 1627-1633, Palazzo Barberini, Borrominijevo stopnišče, Rim

V zadnjih letih Madernovega življenja je ta vedno več nalog zaupal varovancu. Tak projekt je bil Palazzo Barberini (1627-1633) na katerem je Borromini deloval z Berninijem. Glavni problem stavbe sta predstavljali dve stopnišči. Oba arhitekta sta se na natečaju potegovala za oblikovanje glavnega stopnišča, ki je bilo na koncu dodeljeno Berniniju, Borromini pa je zato oblikoval stransko. Za razliko od prvega, ima Borrominijevo obliko elipse, ki je v baroku veljala za popolno. Prav tako je arhitekt odgovoren za slepa okna na vrhu loggie, ki so konstruirana s pomočjo stebrov, ki nakazujejo perspektivo. Ta arhitekturni element je Borromini uporabljal tudi v kasnejših delih, npr. Palazzo Spada. Leto pred tem projektom je bil arhitektu dodeljen naziv “univerzitetnega arhitekta”, s tem je postal neodvisen arhitekt. Njegovo prvo veliko samostojno delo je San Carloalle Quattro Fontane oz. San Carlino.

Slika 4: Francesco Borromini, 1637-1650 Oratorio dei Filippini,, fasada, Rim

Gradnja rimske cerkve in samostana San Carloalle Quattro Fontane se je začela leta 1638 in zaključila leta 1641. Gradnja je bila sicer razdeljena na dva dela. Cerkev je znana po svojih majhnih dimenzijah, naj bi bila velikosti enega samega stebra, ki podpira kupolo cerkve Sv. Petra. Borromini je oblikovanje začel z združitvijo treh elementov, ki bi bili navado upodobljeni vsak na svoji stavbi. Valoviti nižji del, sredinski del, tloris z obliko standardnega grškega križa in ovalno kupolo kot zgornji del, ki je veljala za manj uporabljano obliko. Ta drzna kombinacija je prežeta s kompleksnim prepletanjem ritmov.

Slika 5: Francesco Borromini, 1646, San Carlo alle Quattro Fontane, fasada, Rim

Najznamenitejši del cerkve je njena konkavno-konveksna fasada. V svoji končni obliki načrt ustvarja valovito gibanje vseh zidov cerkve, tako na ravni tal kot pri napušču. Fasada nad vencem ima izredno zahteven prehod iz kvadratnih lokov, v ne čisto krožne fasadne okrase in eliptično obliko kupole, ki ima nenavaden vzorec kaset, ki temelji na osmerokotnikih in križnemu emblemu španskega, reda za kogar je bila cerkev zgrajena. Spodnji del fasade je bil dokončan po Borrominijevih skicah in navodilih v sredini 60. let 17. stoletja. Zunanja kompleksnost je prenesena tudi na interier, kjer šestnajst stebrov ločenih v dva reda nosi stavbo. Pomembno vlogo v Borrominijevi arhitekturi igrata tudi svetloba in simbolizem.

Slika 6: Francesco Borromini, 1646, San Carlo alle Quattro Fontane, Rim, tloris

Prav tako velik zgodnejši projekt je bil oratorij Sv Filippa Nera v Rimu, ki je začel nastajati 1637. Čeprav načrt ne dosega drznosti San Carla ima stavba še vedno nekaj arhitekturnih presenečenj, kot je vbočena fasada. Borromini si je to delo priboril na tekmovanju za oblikovanje stavbe in s tem dobil nalogo za naslednjih trinajst let ter naziv “hišnega arhitekta”.

Slika 7: Francesco Borromini, 1660 Sant’Ivo alla Sapienza, lanterni zaključek, Rim

Oratorij stoji poleg veličastne cerkve Santa Maria in Vallicella, kar je arhitektu predstavljalo še večji izziv. Fasado oratorija je zasnoval tako, da predstavlja “hči” sosednje cerkve. To je dosegel z asimetrično postavitvijo oken in posledično upognjenostjo stene. To povzame arhitektov inovativen stil in tehnično strogost. Notranjost oratorija krasijo različni ritmi polstebrov in pilastrov. Od leta 1640 do 1660 je Borromini deloval na projektu cerkve Sant’Ivo alla Sapienza in pripadajočega dvorišča. Ta univerzitetna kapela predstavlja enega izmed vrhuncev rimske baročne arhitekture. Ko je bilo arhitektu dodeljeno to delo (na pobudo s strani Berninija) se je moral prilagoditi že obstoječi palači. Kompleksni tloris sestoji iz dveh enakostraničnih trikotnikov-Davidova zvezda, z globoko apsido na vsaki stranici in s tremi odrezanimi točkami trikotnika, ki so zaokrožene v krivulje, ki gredo v nasprotno smer od apside. Mnogi menijo, da ima tloris določen simbolni pomen. Poleg značilne konkavne fasade, lahko arhitektovo inovativnost prepoznamo v kupoli s polžastim lanternim zaključkom, ki ga ovija baročni venec.
Zunanjost in notranjost cerkve sta beli, kar še bolj poudari sveto mogočnost stavbe. Interier je poln polstebrov in geometričnih oblik, ki so bile dodane prvotni rotundi, ki prostoru dajejo gibljivost. Kljub kontrastu med ostrimi in mehkimi linijami prostor deluje harmonično in uravnovešeno. Vsak del kupole krasijo reliefi zvezd, angelov in ostalih simbolov, ki se v slepem okulusu združujejo v nekakšen rožni venec.

ZAKLJUČEK

Francesco Borromini je umrl leta 1667 pri 67 letih v Rimu. Njegova želja je bila biti pokopan v neoznačenem grobu poleg svojega učitelja Carla Moderna v cerkvi San Giovanni dei Fiorentini. Njegova inovativnost je bila na vrhuncu občudovanja šele v poznem 19. stoletju. Vplive Borrominijeve arhitekture lahko vidimo tudi v našem okolju. Na primer Uršulinska cerkev svete trojice v Ljubljani, katere fasada bi lahko imitirala tipične Borrominijeve.

SUMMARY

Francesco Borromini was Italian architect born at the end of 16th century. He was one of the leading figures in the Roman Baroque architecture. Francesco was a great enthusiast of Michelanglo’s work and the Antiquity ruins. He is know for his manipualtion of Classsical arcitectral forms, such as geometrical rationales. Borromini was also quick tempered and at times melancholic, which refleced in his many withdrawn jobs and at the end with suicide.

VIRI

pisni viri

slikovni viri

*OPOMBA: Slikovna gradiva, ki so v tej spletni objavi citirana in so bila predhodno označena z avtorsko pravico Copyright (C) so v tej nalogi (spletni objavi) uporabljene zgolj za izobraževalni namen.

AVTORJI

JURIČ Jakob, 2016/17
PETERNEL Viktorija, 2018/19